Nada Završnik iz Podkuma je spet zdrava

01.06.2021

Nada Završnik je zdravstvena delavka in pomaga pri negi bolnikov na domu. Nikoli ni dvomila, da je okužba s covidom-19 resna stvar, a si ni niti v sanjah predstavljala, da se bo okužila tudi sama in bo zato njeno življenje viselo na nitki. A novembra lani se je zgodilo natanko to. Začelo se je s povišano telesno temperaturo, ki je kar vztrajala, in bolele so jo mišice. Ko pa se je slabo počutje vsak dan samo še stopnjevalo, šesti dan je celo izgubila zavest in le še s težavo dihala, je uvidela, da bo treba poklicati pomoč. Že v reševalnem vozilu, na poti na covid oddelek ortopedske klinike v Ljubljani, je dobila kisik za pomoč pri dihanju in v tistih težkih minutah so jo prvič obšle črne misli, da se morda bliža konec.

A zaprisežena optimistka, ki jo skozi življenje vodita smeh in dobra volja, ni dovolila, da bi jo premagale zle slutnje. Vsak dan posebej je verjela, da bo premagala to hudo bolezen, ki se je še nedavno zdela zelo oddaljena grožnja. »Nikogar nisem poznala, ki bi zbolel tako hudo, kot sem jaz. Nazadnje se je izkazalo, da sem jo v krogu svojih znancev in sodelavcev resnično najslabše odnesla. Že po tretjem dnevu moje bolezni sta zbolela še moj mož in sin, a na srečo z njima ni bilo tako hudo,« se teh težkih časov spominja Nada. Pri tem ne pozabi pripomniti, da je bila ob skrbi za dom in družino na domači kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka, vedno aktivna, zdrava, brez pridruženih bolezni, le enkrat, pred dvajsetimi leti, v bolniškem staležu zaradi težav s ščitnico.

 

 

Trinajst dni in noči brez spanca

Nadino počutje se je s prihodom v bolnišnico sicer izboljšalo, a covid pljučnica na obeh pljučnih krilih, ko so ji pljuča pri dihanju zvenela, »kot bi hodil po zmrznjenem snegu«, tako se je slikovito izrazil zdravnik pri pregledu, je terjala svoj davek. »Kar trinajst dni in prav toliko noči nisem spala! V bolnišnici so mi sicer dali uspavala, a tudi ta mi niso pomagala. Ko sem zadnji dve noči v bolnišnici zaspala za dve uri, je bilo to resnično božansko,« pove Nada, ki so ji tudi lasje takrat izpadali v šopih.

Po devetih dneh v bolnišnični oskrbi je lahko odšla domov. Že v dneh, ko je ležala v postelji, je mislila le na to, da se mora pozdraviti, saj jo doma čaka največji zaklad – njeni najdražji – mož, sin in hčerka z družino. Poleg tega pa si je prisegla, da bo spremenila svoj način življenja in si več časa vzela zase.

 

 

Še zadnji korak do okrevanja

Natanko tako je tudi ravnala, za najbližje v zahvalo organizirala piknik, kjer so tekle solze sreče, predvsem pa si vzela čas za sprehode in trenutke zase. Izvidi so kazali, da je Nada premagala bolezen, a počutje se nikakor ni hotelo vrniti v stare tirnice. Še mesece pozneje je čutila utrujenost, težave pri dihanju, posebej pri vzpenjanju v klanec, bolečine pri srcu. Po srečnem naključju jo je takrat obiskala prijateljica z možem in ji svetovala, naj poskusi še z bioresonanco. O tej terapiji Nada ni vedela prav nič, a pozitivna izkušnja prijateljice jo je prepričala, da zavrti telefonsko številko Centra Bioresona v Zagorju in svoje težave zaupa dr. Antonini Rome.

»Verjela sem, da grem po pomoč, ko sem tisto velikonočno soboto prestopila prag ordinacije. Sedla sem na stol, med terapijo pa čutila mravljince po hrbtu in toploto na prsih. Dobro sem se počutila in tudi doma je bilo tako. Popoldne pa je sledila reakcija, ki je nisem pričakovala. Zobje in jezik so se mi namreč obarvali črno, kot bi jedla oglje. Umila sem si zobe, skrtačila jezik, a šele naslednji dan je črnina popolnoma izginila. Zakaj je do tega prišlo, ostaja uganka, a pomembno je le to, da sem se vsak dan počutila bolje. Sledile so še tri terapije in zdaj sem spet kot nova!« je Nada hvaležna, ker ji je bioresonanca pomagala do popolnega okrevanja.

Nada se je po štirih mesecih bolniškega staleža lahko spet vrnila v službo, kjer zdaj odšteva dneve do upokojitve. Takrat bo imela še več časa za svoje bližnje in vse radosti, ki jih življenje ponuja. In tega se Nada Završnik srčno veseli!

Marjana Ogorevc Žgalin