Komunikacija med zdravnikom in pacientom - ali je med njima možen partnerski odnos?

27.05.2022

ZDRAVJE IN NAŠ ODZIV NA BOLEZEN

»Zdravje je stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma" je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zdravje je v svetu vrednot postavljeno visoko. Pomembno nam je, da se dobro počutimo, opravimo vsakodnevne obveznosti, se družimo s prijatelji, obiskujemo prireditve in podobno. Ko pa nastopi bolezen, se pomembnosti zdravja zavemo še toliko bolj. Včasih nas lahko ustavi prehlad, drugič nas zaradi padca na smučanju boli koleno, včasih smo žalostni in slabo spimo – vse to poruši ravnotežje v našem življenju. Tudi v našem telesu pride do neravnovesja, tako na telesnem kot tudi na duševnem področju. Ker naše telo vedno deluje kot celota, nam lahko boleče koleno spodbudi neprijetna čustva (npr. strah, jezo, žalost) ali pa nas dvom v naslednje korake v življenju pripelje do tega, da slabše spimo in imamo naslednji dan manj energije za vsakodnevne obveznosti. Naše telo nam veliko pove, če ga le poslušamo in slišimo ter smo pripravljeni zanj oz. za nas same kaj narediti.

Ko nastopijo težave z zdravjem, se na njih različno odzovemo. Nekateri se takoj odpravijo k zdravniku z velikim upanjem in pričakovanji. Verjamejo, da bo zdravnik njihove težave rešil oziroma z ustreznimi zdravili pomagal, pri npr. migrenskih glavobolih. Drugi si želijo predvsem posveta in pogovora z zdravnikom, da si bodo znali sami pomagati. Razmišljajo predvsem o tem, kaj lahko sami naredijo, da zmanjšajo pogostost migrenskih glavobolov. Tretji odlašajo, ker verjamejo, da bo bolezen počasi izzvenela. In ker se močan glavobol po določenem času resnično zmanjša, takšni ljudje ne vidijo potrebe po obisku zdravnika. Obstajajo pa tudi ljudje, ki zdravstvene težave zanikajo ali kot rečemo težave pometejo pod preprogo. Kateri način je pravi? Kdo od opisanih ravna ustrezno? Kdo bo najbolje poskrbel za svoje zdravje? Morda bi takoj izbrali prvi dve osebi, ker sta se odločili poiskati pomoč. Vendar razlaga našega ravnanja ni vedno tako preprosta. Pravzaprav smo ljudje zelo različni, zato so tudi odzivi različni. Vsak izmed opisanih odzivov je značilen za določene vrste ljudi in ga praviloma tudi pogosteje prakticirajo.

Ko zbolimo, se nam porajajo raznolika vprašanja. Zakaj smo zboleli? Ali skrbimo, da nismo preveč obremenjeni z delom? Ali dovolj časa namenimo gibanju, hoji, pohodom, igram z žogo? Ali dovolj spimo ali nam je pomembneje, da pozno v noč gledamo nanizanke ali pa smo priklopljeni na družbena omrežja? Kako se prehranjujemo, koliko obrokov imamo na dan? Se smejimo in zabavamo, so nam pomembni prijetni trenutki z nam bližnjimi osebami? In še podobna vprašanja. Ko sami sebi odgovarjamo, se velikokrat ujamemo v zanke neželenega ravnanja. Ker delu namenimo veliko časa, smo utrujeni, slabše spimo in se neredno prehranjujemo. To je kombinacija, ki praviloma pelje v bolezen. In takrat večina ljudi poišče pomoč pri zdravniku. Zato si v nadaljevanju poglejmo, kakšna pričakovanja imajo bolni ljudje do zdravnikov in kakšna pričakovanja si ustvarijo zdravniki do njih. Na tej osnovi se ustvarja odnos med njima.

KAKŠEN ODNOS Z ZDRAVNIKOM SI ŽELIM?

Ko pride pacient k zdravniku, se praviloma počuti v neenakovrednem položaju, ker potrebuje pomoč. Ob tem se pojavi vrsta neprijetnih čustev, kot so strah, negotovost ali celo nezaupanje. Pacient se želi pogovarjati o svoji bolezni in si želi sočutja. Želi si podpore s strani zdravnika. Potrebuje enostavno razlago bolezni in jasne nasvete za izboljšanje počutja. Prav tako si želi spoštovanja. Pacient si želi, da bi zdravnik spoštoval njegovo zasebnost in poskrbel za ohranjanje njegovega dostojanstva.

Poglejmo si primer pogovora zdravnika in pacienta, kjer se v večji meri uresničijo pričakovanja pacienta.

Primer 1:

Z: Dober dan. Vas poslušam, kar povejte zakaj ste se danes oglasili pri meni.
P: Že dalj časa imam težave s spanjem, ne spim dobro. In zjutraj nimam dovolj energije za delo, niti za otroke. Postajam razdražljiv.
Z: To pa je res neprijetno. Koliko časa te težave trajajo? Mi lahko opišete, kako pogosto se zbujate, kaj naredite, in koliko časa potrebujete, da zaspite nazaj?
P: Zbudim se do trikrat na noč in ne zaspim kar nekaj časa, včasih tudi kakšno uro. Ko se zbudim, berem ali gledam televizijo ali pa se enostavno sprehajam po dnevni sobi.
Z: Kaj od tega, kar ste preizkusili, vam najbolj pomaga?
P: Še najbolj branje knjige.
Z: Ste razmišljali, da bi si pripravili čaj? Topli napitki pomirijo.
P: Tudi to sem že naredil. Včasih kaj bolj pomaga, včasih pa imam občutek, da je vse kar naredim neuspešno.
Z: Ja, pri spanju je včasih kar res težko. Ampak, sem prepričan, da bova skupaj prišla do rešitve. Predlagam, da ravnate enako kot ste do zdaj, ko ste se ponoči zbudili. Morda pa bi bilo dobro, da greste do lekarne kupite zeliščne pripravke in jih jemljete v skladu z napotki farmacevta.
P: Mislite, da mi bo to pomagalo?
Z: Pri težavah s spanjem ponavadi povezujemo različne ukrepe. Poskusite za nekaj časa na ta način. Čez dva tedna pa se ponovno oglasite. Bi vas pa prosil, da mi preko e-pošte sporočite, čez kakšen teden, ali je kaj boljše oz. če se vaše spanje izboljšuje.
P: Hvala lepa. Se bom oglasil.

Kaj pa pričakovanja zdravnika? Njegova pričakovanja so praviloma drugačna. On pozna stroko in ima zaupanje v svoje znanje (razen ko gre za izjemno težke ali redke primere bolezni) in zato samozavestno stopi v stik s pacientom. Postavlja vprašanja, da bi dobil ključne informacije za postavitev diagnoze. Od pacienta pričakuje, da bo povedal, kaj se mu dogaja in kako se počuti ter da bo sledil njegovim napotkom. Prav tako si zdravnik želi, da bi mu pacient zaupal in da ne bi bil preveč zahteven. Poglejmo primer pogovora med zdravnikom in pacientom, kjer so večji meri uresničena pričakovanja zdravnika.

Primer 2:

Z: Dober dan. Kakšne težave imate?
P: Že dalj časa imam težave s spanjem, ne spim dobro. In zjutraj nimam dovolj energije za delo, niti za otroke. Postajam razdražljiv.
Z: Koliko časa težave trajajo? Kako pogosto se zbujate, kaj naredite, in koliko časa potrebujete, da zaspite nazaj?
P: Zbudim se do trikrat na noč in ne zaspim kar nekaj časa, včasih tudi kakšno uro. Ko se zbudim, berem ali gledam televizijo ali pa se enostavno sprehajam po dnevni sobi.
Z: Predlagal bi vam, da za krajši čas jemljete te tablete pred spanjem in se po dveh tednih ponovno oglasite, da bova videla, če je kaj bolje.
P: Kakšne so te tablete? Ali ne povzročajo odvisnosti?
Z: Če boste jemali kratek čas, bo vse v redu. Se vidiva čez dva tedna.

V prvem primeru je v središču pacient, saj zdravnik prisluhne njegovi zgodbi in se odziva na njegove odgovore. Daje mu oporo in postavlja vprašanja, ki so usmerjena v reševanje pacientove stiske. Upošteva pacientov trud pri obvladovanju težav s spanjem. Ne daje praznih obljub, ampak je v iskanju rešitev realen. Spodbuja sodelovanje med njima in izhod vidi v kombinaciji različnih ukrepov za zmanjšanje težav s spanjem. V drugem primeru pa je pogovor krajši. V večji meri je usmerjen v zdravnika in njegovo strategijo, ki jo ponavadi uporablja pri reševanju pacientovih stisk. Zdravnik postavlja vprašanja, da dobi vpogled v težave pacienta, a se v manjši meri odziva na tisto, kar pove pacient. Med njima se ni vzpostavil partnerski odnos. Čustvena stiska pacienta ostaja velika. Verjetno se tudi negotovost pacienta povečuje.

V STANJU STRESA IN BOLEZNI STA VEDNO DVE POTI

Bolezen prinaša spremembo v življenje posameznika. Vsaka sprememba ustvarja dvom, negotovost ali zaskrbljenost. Ljudje se takšnim neprijetnim situacijam raje izognemo, saj nam jemljejo občutek nadzora nad svojim življenjem. Radi imamo, da se občutek nadzora ohranja in krepi. Tako lahko samozavestno načrtujemo vsakodnevne aktivnosti, spremljamo svojo kariero in skrbimo za dobre odnose z nam pomembnimi osebami. V takšnem stanju smo zadovoljni, počutimo se kompetentne in iščemo nove izzive v življenju. Občutek moči in nadzora ter s tem zadovoljstva pa se zmanjša, ko nastopi bolezen. Počutimo se krhki, občutljivi in zaskrbljeni. Takšno stanje stresa povzroči neravnotežje v telesu, ki se kaže tudi v psihičnem odzivanju.

Načeloma imamo ljudje dve možnosti na izbiro. Lahko dopustimo, da nas preplavijo čustva in občutek nemoči ter izgube nadzora. Ali pa usmerimo energijo, ki se je sprožila v stanju stresa, v iskanje rešitve in prevzamemo nadzor nad boleznijo. Druga možnost je praviloma bolj učinkovita, saj je usmerjena v rešitev. Vendar je tudi prva pogosta, posebej še takrat, kadar se soočamo z zahtevnejšimi bolezenskimi stanji, kot so kronične bolezni, npr. rak, sladkorna, srčno popuščanje, Chronova bolezen itd. Potrebujemo nekaj časa, da se soočimo z diagnozo in šele nato lahko svojo energijo usmerimo v iskanje rešitve.

KAKO LAHKO PRISPEVAM PRI VZPOSTAVLJANJU ODNOSA Z ZDRAVNIKOM?

Do zdaj smo si pogledali, kako se ljudje počutimo, ko smo bolni, kako ravnamo v takšni situaciji in kakšna so naša pričakovanja v odnosu zdravnika do nas. Zdaj pa si poglejmo še kakšen odnos lahko mi sami razvijemo z zdravnikom in kako lahko tudi z našim ustreznim odnosom prispevamo h krepitvi moči in nadzora nad boleznijo.

V grobem bi lahko rekli, da ločimo dve vrsti odnosa med pacientom in zdravnikom: usmerjevalni in partnerski odnos. Pri nekaterih zdravnikih prevladuje partnerski odnos, pri drugih je odnos obarvan z usmerjanjem in jasnimi pričakovanji upoštevanja napotkov. Velikokrat pa najdemo takšne, ki se nahajajo nekje vmes. Partnerski odnos vključuje enakovrednost in upoštevanje pacienta pri obravnavi njegove bolezni. Usmerjevalni odnos pa je jasno strukturiran, voden s tipičnimi vprašanji zdravnika, namenjenim postavljanju diagnoze in izbire terapije. Pacient se praviloma znajde v podrejenem položaju. Točka 1 bi predstavljala usmerjevalen odnos zdravnika do pacienta, točka 2 partnerski odnos in točka 3 kombinacijo obeh odnosov.

Slika 1: Shematski prikaz odnosov med zdravnikom in pacientom; 1 – usmerjevalen, 2 – partnerski, 3 – kombinacija obeh odnosov

Za usmerjevalen odnos je značilna jasna struktura pogovora. Prisotna so vprašanja zdravnika in odgovori pacienta. Nadzor nad pogovorom ima zdravnik. Od pacienta pričakuje jasne odgovore in zaupanje v njegove odločitve. Pacientu poda jasna navodila in želi, da jih upošteva. Vprašanja pacienta sliši in se nanje odziva, vendar je bolj usmerjen v bolezen kot čustveno stanje pacienta. Pri večkratnih srečanjih sledi postavljeni diagnozi in načinu zdravljenja. Pri pacientu preverja uresničevanje njegovih navodil. Ne želi odstopati od smernic dela, ki jih uporablja v svoji praksi. V kolikor se sreča s pacientom, ki si želi drugačno obravnavo, mu lahko to povzroči nemalo težav in praviloma poveča njegovo stopnjo usmerjevalnosti. Čas, ki ga nameni pacientu, želi skrajšati.

Za partnerski odnos je značilna odprta, obojestransko angažirana komunikacija. Zdravnik sprašuje, vendar odpira komunikacijo tudi za pacienta, saj želi o bolezenskem stanju pacienta izvedeti največ. Prisluhne čustvenim stiskam pacienta in se praviloma odziva z empatijo. Svojo razlago dopolni z jasnimi primeri in konkretno ponazori navodila za npr. jemanje zdravil. Pri pacientu preverja razumevanje razlage, saj je od tega odvisna uspešnost terapije. Zdravnik verjame, da mora s pacientom vzpostaviti odprt in iskren odnos, da bo pacient pripravljen v največji možni meri poskrbeti za svoje zdravje. S pacientom se dogovorita, kateri bodo podporni ukrepi zdravljenja, npr. prehrana, gibanje...S tem odgovornost za svoje zdravje prevzame tudi pacient. Ker je telo celota, lahko npr. bolečine v želodcu povzročijo slabše počutje v celoti, manj energije in posledično manj zadovoljstva. Zato je smiselno, da se zdravnik in pacient pogovorita o prehrani in počitku. Skupaj sprejmeta dogovor, katero hrano vključiti in katero izključiti. Tako zdravnik pri pacientu ustvari zaupanje, ker upošteva njegovo mnenje; pacient pa ohrani precejšen nadzor nad svojo boleznijo in posledično nad svojim življenjem kot celoto. Tako opolnomočen pacient bo aktivno in odgovorno pristopil k svoji bolezni in hitreje oz. bolj učinkovito rešil svoje bolezenske težave. Partnerski odnos pa bo prispeval k razširjanju znanja pri pacientu in tako krepil njegovo zdravstveno pismenost.

Težko bi rekli, kateri odnos je boljši, saj nekomu ustreza bolj usmerjevalni, nekomu pa bolj partnerski odnos. Tudi v določenih primerih, kot je npr. akutno stanje pri sladkornem bolniku, je bolje, če je zdravnik v večji meri usmerjevalen. Drugače pa si v praksi želimo več partnerskega odnosa, ki spodbuja večje upoštevanje bolnika, tudi v smislu spremljanja in vodenja svoje bolezni. V kolikor se pacient sreča z bolj usmerjevalnim zdravnikom, želi pa si partnerskega odnosa, lahko poskusi vzpostaviti tak odnos, a ni rečeno, da bo pri tem uspešen. To naj vzame kot izkušnjo in ne kot poraz, saj je vrsta odnosa tudi od zdravnika. Lahko pa zaupa prepričanju, da korak za korakom počasi pripelje do sprememb – takšnih, ki jih je spodbudil. In tako se partnerski odnos lahko začne.

Članek je za BIORESONA centre pripravila Dr. Vlasta Novak Zabukovec, univ.dipl.psih., za kar se ji zahvaljujemo.